Motorijada MK the CROWS - Novi Travnik, BiH

Po dolgem èasu spet zgodba z ene od resnej¹ih fur zadnjega èasa. Po objavi na forumu, mi je prièakovan odziv na povabilo dal vedeti, da se bom spet sam fural po BiH. No rekel sem si kot ¾e ne¹tetokrat PA KAJ - GREM. V torek sem dopolnil tretji kri¾ zato je pri¹el èas za kratko (a tekoèo) analizo do¾ivetij s kolegi, kar se je predvsem poznalo naslednje jutro, ko sem jih resnièno èutil vsaj toliko èe ne ¹e kaj veè. Vmes me je sicer poklical tudi Ale¹ - (LUNARDI) in mi baje zatrjeval, da tudi on pojde z menoj a se je moj 3XY procesor v glavi predhodni veèer veèkrat resetiral tako, da je spominska enota ostala prazna. V sredo sem jo predèasno ucvrl iz ¹ihta tako, da sem okoli ene popoldne zajahal svojo kobilico in jo mahnil proti BiH.


No po tunelu pri ©marju sap pa se je zaèel moj ples v de¾ju, ki je trajal vse do konène toèke prvega dne. Vmes sem se moral nekajkrat ustavit saj je oni zgoraj nalival ¹e bolj kot pa mi predhodnega dne. Na avtocesti »Bratstva i jedinstva« se je nevihta spremenila v pravo bitko, ki me je spomnila na vojno pred nekaj leti, ki je divjala v teh krajih. Megla je v trenutku postala sredi dneva tako gosta, da enostavno nisem mogel naprej. Kadilo se je iz asfalta kot, da so ga maloprej polo¾ili in hkrati hladili z de¾jem. Po dobre pol ure se je stanje umirilo vsaj toliko, da se je dalo poèasi naprej. Nekje pred Prnjavorom se je zvrnil tovornjak z oljem, kar je ¾e tako gladko cesto spremenilo v hokej poligon. Tu sem prviè videl kako take zadeve re¹ujejo tam doli. Enostavno, zaprejo cesto pripeljejo tovornjak mivke in jo razsujejo po vozi¹èu. Seveda je to trajalo vsaj dve uri, tako da sem izkoristil prednosti enduro motorja in po bli¾njih travnikih nadaljeval pot. Pred veèerom me je poklical Ale¹ in se èudil kaj jaz poèenjam tam doli brez njega a jaz sem se ¹e bolj teleèje spra¹eval od kod mu ideja, da greva skupaj. No po kratkem obnovitvenem spisu predhodnega veèera se je moj film nekako sestavil in zmenila sva se, da se mojster pripelje v èetrtek zveèer dol. Stresel sem ¹e eno hladno pivce in padel v komo.
Èetrtkovo jutro je napovedovalo lep dan, ki sem ga pre¾ivel delovno (premetavanje cementa, zlaganje ceglov...). Zveèer sva se v mestu dobila z Ale¹em, ki je ves vesel ponavljal, da je ob poti opazil kar nekaj »nigth« klubov. V mestu sva zalila snidenje in jo poèasi ucvrla v vas. Zveèer sem ga odvlekel ¹e na piknik, kjer so naju nahranili in napili kot je to znaèilno za ljudi v teh krajih. Z rahlo belim pogledom sva padla na hrbet in zaspala.
Kljub oblaènem petkovem jutru sva zgodaj odjahala proti Sarajevu. Zajtrk sva si privo¹èila v Doboju, jasno - burek in jogurt. Pot naju je vodila skozi Zenico, kjer sva sreèala tudi na¹e fante v SFOR. Ko so opazili moj SV telovnik trobljenju in blendanju ni bilo konca. Na èrpalkah ob poti pa so naju vedno enako spra¹evali; jel, po¹to ovakav motor?
Sreèanje s Sarajevom je bilo vsaj za mene kar precej grozljivo, saj sva pri¹la mimo olimpijskega stadiona Ko¹evo, ki pa je sedaj polno belih spomenikov, ki oznaèujejo grobove. Enaka - turobna slika se ponavlja tudi na vseh okoli¹kih grièih.
Po vo¾nji skozi mesto sva ugotovila, da se zgradbe sicer obnavljajo, vendar je deset let kasneje stanje nekdanjega olimpijskega mesta grozno. Parkirala sva v osrèju mesta in od¹la na potep. Obiskala sva prijatelje radioamaterje s katerimi se poznamo ¾e iz èasov vojne. Po prisrènem snidenju sva nadaljevala z raziskovanjem starega dela mesta. Vmes pa sva, kot se za turista spodobi, plaèala kazen (po dolgotrajnih pogajanjih z policistom kolesarjem) zaradi parkiranja v coni za pe¹ce ter za vo¾njo do tam in nazaj, ki je ne boste verjeli - prepovedana (sva¹ta). Na Ba¹èar¹iji sva pojedla ene èevape in kavo ter mrzlièno iskala pivo, ki pa ga po zadnji vojni tam ni veè za dobit. ®e skoraj na pol shirana sva le opazila znak, ki je napovedoval pivo. O hitrosti pitja prvega vrèka pa ne bom zgubljal besed...
Bli¾al se je veèer in zaèela sva akcijo imenovano POSTELJA. Kmalu sva ugotovila, da ob de¾ju, ki je zaèel popoldne padati ne bo niè iz kamp variante. Poklical sem prijatelja, ki sem ga sreèal na sreèanju v Dubrovniku, ki naju je ves vesel povabil k sebi. Zajahala sva konjenico in zapustila Sarajevo. Pot naju je vodila u Visoko.
Po sreèanju je Mensud takoj povabil na kavo in zaèel organizirati najino prenoèi¹èe. Njegov kolega Mirza ima vikend v bli¾ini, kar je pomenilo, da je zadeva re¹ena. Zveèer smo »klepetali« dolgo v noè, kar se je poznalo naslednje jutro... Zjutraj sta naju ¹e nafutrala z obilno porcijo èevapov in pri¹el je èas, da se posloviva. Za vso izkazano gostoljubnost se jima ¹e enkrat iskreno zahvaljujem.
Med potjo v Novi Travnik sva seveda morala pogasiti ¾ejo motorja in naju, kar sva storila pri èrpalki z bifejem, ki je imel en velik zelen znak, ki ga Slovenci vsi dobro poznamo...
Po prisrènem snidenju s predsednikom MK the CROWS na prizori¹èu sreèanja sva postavila ¹otor in zaèela z pihanjem na du¹o lepi toèajki za pultom. No seveda se je izkazalo, da je ona »property of the president«, kar je pomenilo preusmeritev pozornosti na druge udele¾enke sreèanja. Popoldne je bila izvedena panoramska vo¾nja po okolici, ki je bila obogatena z dvema osve¾ilnima postankoma. Po prihodu nazaj pa sva sreèala tudi predstavnike MK VETERAN, ki so pri¹li na sreèanje direktno iz Slovenije. Sreèanje se je nadaljevalo z moto igrami in koncertom. Seveda niso manjkale tudi pomanjklivo obleèene deklice ter velièasten ognjemet. Zgodaj zjutraj sva se z Ale¹em nekako zgubila zaradi èudnih gravitacijskih sil...
Jutro je bilo sonèno, kar pa ni veljalo za najino poèutje. Kmalu sva se spakirala in poslovila ter odjahala poèasi v mesto na kavo ter ¹umeèo tableto.
V bifeju sva imela obèutek, da naju celo mesto pozna. (¹e zdaj ne vem zakaj!?!) Vsi so se pri¹li poslovit od naju in nama za¾elet prijetno pot nazaj. Odloèila sva se za pot skozi osrèje Bosne. Tako sva zapustila Novi Travnik in nadaljevala do Jajca. Tu sva naredila informativni krog ter nadaljevala do Plivskega jezera kjer sva si privo¹èila obilno kosilo. Pot sva nadaljevala prek Kljuèa, Bihaèa, Velike Kladu¹e, Karlovca, Metlike, Novega Mesta do Ljubljane. Zakljuèila sva z mrzlo ploèevinko La¹kega pri meni na dvori¹èu.
Za nama je ostalo veliko krajev, dogodkov ter predvsem prijaznih ljudi, ki sva jih sreèala ob najini poti.

Da pa se je konèalo vse s piko na i, sva bila objavljena v skupini motoristov, v bosanski reviji.


Vidimo se naslednje leto v Novom Travniku – BiH