Z Vlasto in še enim parom smo se odloèili da si privošèimo dopust v daljni in nepoznani Bolgariji. Pot smo si zaèrtali preko Madžarske, Romunije do Èrnega morja, nazaj pa preko Jugoslavije. Povratek preko Juge smo opustili, razlog pa je bilo slabih 60 EUR, kolikor bi en par stal vizum.
Na poti skozi Tuhinjsko dolino, smo tik pred Vranskim smo naleteli na zanimivo drušèino mopedistov iz Cerkelj, ki so se s približno dvajsetimi Tomosovimi mopedi podali na pot po Sloveniji. Prav prijetno jih je bilo videti, saj so bili vsi obleèeni v enake majice, pa tudi klubsko zastavo so imeli s seboj.
V izogib avtocesti smo pri Vranskem zapeljali na staro magistralo in pot nadaljevali po deželi hmelja, preko Žalca, Celja in Slovenske Bistrice do Ptuja, nato pa po bližnjici, preko Gomile, v deželo ob Muri.
Takoj ko smo zapeljali preko meje so nas pozdravili skromna madžarska mesteca in vasi, ki pa so bili v primerjavi s tistim, kar nas je èakalo, prava bogatija. Pokrajina v tem delu Madžarske je prijetna in kljub ravnini zanimiva. Res je, da ni tako izrazito ravna, kot jo imamo v mislih, kadar omenimo njeno ime. Poleg prostranih polj, v glavnem koruznih, je tudi kar nekaj grièkov, poraslih z gozdovi. Ceste so v glavnem dobre, razen tega, da so morda nekoliko ožje, kar pa pri potovanju z motorjem ni moteèe. Tik pred mestecem Keszthely pa se tudi ceste razširijo, tako da nam je pot mimo Blatnega jezera kar prehitro minila. Še dobro, da je tu kar nekaj razpotegnjenih in lepo urejenih turistiènih mest, skozi katera smo morali voziti bolj poèasi, tako da smo imeli tudi nekaj èasa za pogled na »madžarsko morje«.
Pri Siofoku smo zapeljali na avtocesto, ki pa je bila eno samo veliko gradbišèe. Kljub temu smo dokaj hitro prispeli do ene najlepših evropskih prestolnic ob Donavi – Budimpešte, katero smo si ogledali s panoramske toèke na Gelertu.
Budimpešto smo zapustili na njenem vzhodnem delu in nadaljevali pot proti Szolnoku. Kakih trideset kilometrov pred njim smo v eni od tipiènih panonskih vasic našli prenoèišèe (30 EUR za sobo) v lièno urejenem motelèku, ki je imel tudi lastno parkirišèe, tako da sta bila tudi motorja na varnem..
Po obilnem zajtrku smo se odpravili naprej proti Romuniji. Pokrajina je bila vedno bolj ravna in kar malo turobna, poživljale so jo samo slikovite vasice, ki pa so bile iz kilometra v kilometer bolj revne. Tik pred madžarsko–romunsko mejo smo se ustavili v eni od lepo urejenih èard, nato pa nadaljevali vožnjo do meje. Kolona pred romunsko mejo je bila dolga vsaj kilometer, kar pa, kot veste, za motorista ni ovira. Mejni policisti so nas dokaj temeljito pregledali in vpisali v vse možne evidence, poleg štampiljke v potni list pa vpisali še registrsko številko motorja.
Oradea, prvo mesto v Romuniji, name ni naredilo prijetnega vtisa. To je namreè tipièno industrijsko mesto, v katerem prevladuje železarstvo in vse kar je z njim povezano. Èe dodamo še propadajoèe tovarne in ostale zgradbe, je pogled na vse strani prav moreè. Ceste so dotrajane in še vedno tlakovane s kockami. Stanovanska naselja so dajala videz zapušèenosti, èeprav so v njih prebivali ljudje. Po ulicah so se potikali shirani in oguljeni potepuški psi. Kasneje smo videli, da je takih psov po Romuniji nešteto
K sreèi sta se tako pokrajina kot tudi cesta izboljšali takoj, ko smo zapustili Oradeo. Pod vtisom grozne revšèine, ki smo ji bili prièa takoj po prehodu meje, smo šele kasneje opazili, da smo zapeljali na povsem na novo preplasteno cesto, ki je bila tudi izredno široka, sploh glede na to, da prometa skoraj da ni bilo.
Prevozi v Romuniji še vedno temeljijo na konjskih vpregah, vsaj tak vtis dobi èlovek, ko sreèuje veliko število le-teh. Ni namreè nobeno preseneèenje, èe konjsko vprego sreèaš na avtocesti - nasprotno, to je nekaj povsem normalnega. Poleg tega so te vprege veèidel opremljene tudi z registrskimi številkami. Avtomobi so v glavnem proizvodi romunske industrije »dacije« in pa nekaj nastopaških zahodnih avtomobilov na metre (BMW serije 5, omege, senatorji in stari mercedesi) . Tovornjaki so ravno tako stari dotrajani ROMANI, ki so ponekod predelani celo v avtobuse. Na tovorni prostor je enostavno postavljena nadgradnja iz ploèevine, v katero so vgrajena stekla.
Kažipoti ob cestah so nas opozarjali, da smo prišli, zaradi legend o grofu Drakuli, v zloglasno Transilvanijo. Kljub temu je pokrajina postajala prijetnejša. Èe bi si tako na hitro ogledal manjše, z gozdovi porasle grièke, bi prav z lahkoto pomislil, da se voziš po Notranjskem. Le ko smo pripeljali v kakšno vasico, smo se sprièo revnih, a vendar lepo urejenih hiš, zavedli, da smo daleè od doma.
Vasi so bile še vedno tipièno panonske. Na ulicah pred hišami je bilo neverjetno veliko število ljudi, ki so posedali na klopcah ob ogradah, ki so loèevale dvorišèa. Ponekod so bili èez te klopce narejeni nadstreški, ki so izgledali kot avtobusna postajališèa. Oèitno ljudje tu ne sedijo na dvorišèih svojih hiš, paè pa pred hišami, ob glavnih ulicah in opazujejo vrvež na ulicah. V veliko zabavo pa jim je oèitno tudi pozdravljanje mimoidoèih, saj so nam praktièno prav vsi veselo mahali in nas pozdravljali.
Sonèni zahod nas je opozarjal, da si bomo morali poiskati prenoèišèe. Zopet smo imeli sreèo, saj smo izven mesteca Sighisoara na hribèku, nedaleè od ceste, naleteli na moderen hotel »Europa«, za katerega je bilo kar težko verjeti, da ni privid. Sredi Romunije stoji hotel, lièno izdelan v alpskem stilu in opremljen po zadnji modi, prenoèišèe za dva pa stane le 36 EUR - to je vredno veè kot zadetek na tomboli.
Po osvežujoèi prhi smo si kar v hotelski restavraciji privošèili bogato, pa kljub temu ne drago veèerjo, ob kateri smo degustirali romunska piva. Nekako smo prišla do zakljuèka, da je najboljše » Ursus« (medved po naše).
Verjeli ali ne, toèno ob polnoèi je nenadoma prièel pihati moèan veter, da je kar žvižgalo okrog vogalov. Kljub temu da ne verjamem v vampirje, pa sem pred spanjem preveril, èe so vrata zaklenjena in okna trdno zaprta.
Zjutraj sem z veseljem ugotovil, da na najinih vratovih ni sledov vampirjevega ugriza. Paè pa nam je noèni veter prinesel oziroma pripihal niè kaj prijazno vreme. Z vseh strani so nam namreè grozili težki dežni oblaki, ki niso obljubljali niè dobrega.
Natovorili smo motorja in krenili proti mestecu Bran, kjer stoji Drakulov grad. Vreme nam je kar nekaj èasa dobro služilo, z izjemo kratke plohe smo ves èas vozili ob robu dežja. Ko so prispeli do gradu, smo z razoèaranjem ugotovili, da je vsak ponedeljek zaprt. Tako smo si ga lahko ogledali le od zunaj, pa še to le na daleè. Domaèini so nas potolažili, da notranjost gradu ni niè posebnega. Ostalo nam ni niè drugega, kot da smo jim verjeli. Preverili pa bomo morda drugiè.
Med vzpenjanjem po serpentinasti cesti, ki je spominjala na vršiško cesto, proti gorskemu prelazu smo na enem od parkirišè na priroèni stojnici kupili domaèe klobasice in sir. Oboje je bilo sicer zelo okusno, pogrešali smo le kakšen kos kruha. Z vrha prelaza smo se spustili v dolino, v mesto Pitesti.
Kakšnih sto kilometrov pred Bukarešto nam je dež prenehal prizanašati. Kar naenkrat se je zopet ulilo, tako da smo s težavo kolikor toliko suhi prišli do manjše bencinske èrpalke.Streha nad èrpalko nam ni nudila kaj dosti zavetja, tako da smo bili precej premoèeni, še preden smo si nadeli dežne kombinezone.
Naša prisotnost je na èrpalko zvabila tudi gruèo mladenièev, ki se kar niso mogli nagledati motorjev, še posebej ne brzinomerov. Kolikor nam je dopušèalo sporazumevanje s pomoèjo rok, smo jim povedali, od kod smo (tu nam je pomagalo Zahovièevo ime) in kam smo namenjeni. Ob odhodu so nas prijazno opozorili, naj vozimo previdno, ker je cesta spolzka.
Kmalu smo prišli do prikljuèka na avtocesto, ki vodi proti glavnemu romunskemu mestu Bukarešti. Po avtocesti smo se peljali malo bolj korajžno, pa tudi dež je poèasi prenehal padati, tako da smo tik pred Bukarešto že vozili po suhi cesti. Avtocesta je zelo lepo zgrajena in urejena. Na obeh straneh se razprostirajo mogoèni gozdovi, le poèivališèa so bolj skromna.
Kot sem že omenil, na romunskih avtocestah ne smeš biti preseneèen, èe prehitiš konjsko vprego. Mi smo dohiteli celo velik potujoè ciganski tabor. Njihovi vozovi so spominjali na vozove, ki smo jih vèasih gledali v vesternih.
Zakljuèek avtoceste pa je nekaj prav posebnega. Prometni znaki te sicer obvešèajo, da se približuješ koncu avtoceste, kljub temu pa te preseneti prehod le-te na eno od bukareštanskih glavnih ulic. Tik pred koncem avtoceste te tabla, ki se razprostira èez celo cesto in na kateri je napis Bukarešta, obvešèa, da si pripeljal v mesto. Hkrati se moderna avtocesta brez kakšne zožitve spremeni v tipièno mesto ulico. S tem mislim, da je v njej vse polno razpok in udarnih jam. V naslednjem trenutku že pripelješ do prvega semaforiziranega križišèa. Kar malo šokiran si lahko zaradi hitrih sprememb.
Glavna ulica nas je potem poèasi peljala proti centru mesta. Promet je bil za spremembo od ostalih delov Romunije živahen, kljub temu pa v primerjavi s kakim drugim evropskim mestom redek.
Smerokazi so v sami Bukarešti zelo pomanjkljivi, tako da smo le s težavo našli center mesta, v katerem smo si ogledali vladno palaèo z glavnim trgom ter mogoèno in zelo urejeno avenijo, ob kateri stojijo lepe stolpnice, urejene v evropskem stilu. Trg in avenija sta tlakovana z velikimi kockami. Po sredini avenije poteka zelenica, sredi katere se po celi dolžini razprostirajo èudoviti vodnjaki. Res lepo mesto, bi rekli, èe bi nas postavili naravnost tja. Le eno ulico stran pa vlada, tako kot po celem mestu, velika revšèina, z na pol zgrajenimi in slabo vzdrževanimi stolpnicami. Skoraj nemogoèe se zdi, da je možna taka razlika med dvema vzporednima ulicama.
Na poti iz Bukarešte proti Sloboziji smo imeli kar nekaj težav že takoj na zaèetku. Kot sem že omenil, so smerokazi v Bukarešti zelo pomanjkljivi, posledica èesar je bila, da smo krenili proti severu namesto vzhodu. S pomoèjo fanta, ki je za silo znal angleško in nam je tako lahko razložil, kje moramo peljati, da bomo iz Bukarešte prišli na pravo pot proti Constanti.
Nekako nam je uspelo zapustiti labirinte Bukarešte. Tik pred izhodom iz mesta smo še preèkali dvotirno železniško progo, glavno povezavo Bukarešta–Constanta. Verjeli ali ne, zapornice so bile narejene iz dveh zelo dolgih lesenih palic, na roke olupljenih in pobarvanih, najbolj podobnih našim fižolovkam. Seveda jih je, kot v dobrih starih èasih, dvigoval in spušèal roèno delavec v èuvajnici.
Ko smo iskali pot iz Bukarešte, nas je že ujela noè, zato smo sklenili, da prespimo v prvem prenoèišèu, ki ga bomo našli. Ampak ta dan se je vse zarotilo proti nam. Cesta, po kateri smo vozili, je bila vse prej kot vredna svojega imena. V njej je bilo vse polno velikih lukenj, globokih tudi po 10–15 cm, v njih pa je bila še vedno voda, ki se je nabrala ob dežju. Med vožnjo skozi industrijsko cono smo naleteli na motel, ki pa je bil na naše razoèaranje zaprt, naslednja dva pa sta bila moèno neugledna. V enem od njiju prenoèišèe za dva stalo le sumljivih 11 EUR. Po ogledu sob smo vedeli èemu. Sobe so bile res žalostne in tako umazane, da ne bi legel v posteljo niti v dežnem kombinezonu in s èelado na glavi. Odloèili smo se, da raje vozimo celo noè, kot pa prespimo v tej beznici. Po dobri uri vožnje smo prispeli do Slobozije, kjer smo našli prijeten in poceni hotelski kompleks.
Prebudili smo se v lepo sonèno jutro. Pozno dopoldne smo zapustili Slobozijo in se podali proti Costanti. Po poti smo preèkali Donavo tik pred njenim izlivom v morje. Takoj ko smo preèkali most preko mogoène reke, smo pripeljali do cestninske postaje, kjer pa nismo plaèali cestnine. Zvedeli smo, da smo motoristi v Romuniji oprošèeni plaèila cestnin.
Kljub lepemu vremenu, s katerem se je prièel nov dan, pa nas je malo pred Constanto spet ujela ploha. Prevedrili smo jo na eni od družinskih bencinskih èrpalk ob poti. Zakaj družinski? Veèina èrpalk v Romuniji je bolj skromno opremljenih, konkretno ta ni imela niti asfaltne prevleke. Sama stavba je bila razdeljena na tri dele; v enem je bila skromna trgovinica, v kateri razen malenkosti olja in maziv ni bilo na prodaj niè drugega, v drugem delu je družina kuhala, jedla in preživljala svoje dneve; tretji del pa je bil najverjetneje namenjen spanju. Do WC je bilo potrebno iti skozi nekakšen zelenjavni vrtièek. WC je bil brez vrat, v tleh le-tega je bila preprosto narejena luknja, v katerega popotniki lahko odložijo odveène sestavine. No kljub temu na taki èrpalki lahko brez težav dobiš gorivo, kakršnega paè potrebuješ.
Mimo Costante, industrijsko pristaniškega nesta in potem skozi zaliv, v katerem je velika baza romunske vojne mornarice in ladjedelnica smo prispeli do dokaj lepo urejenih turistiènih naselij. V enem od njih smo naredili kratko pavzo. Naselje je bilo prijetno, na obali pa je bilo vse polno modernih lokalov, kjer je bila pijaèa in hrana izredno poceni. Èe dodamo še lepe pešèene plaže, bi bilo tudi tu prijetno preživeti dopust. Malo je moteèa samo bližina pristanišèa v Costanti, za lažjo predstavo, bi to lahko primerjali z Ankaranom.
Le še nekaj minut nas je loèevalo do romunsko–bolgarske meje, na kateri k sreèi ni bilo veliko potnikov. Romunski policist nas je dokaj hitro spustil naprej Pred bolgarsko mejo smo zagledali manjši bazen z vodo, preko katerega so bile razporejene cevi, skozi katere je tekla voda. »Ne me hecat, da bomo morali peljati tu skozi«, sem pomislil. Bolgarski policist nam je pokazal, da se bazenu lahko izognemo. Kljub prijaznosti policistov, je trajala kontrola celo veènost. Policist je namreè vsakega posebej vpisal in izroèil nekakšen prijavni listek, ki ga moraš potrjevati povsod, kjer prespiš, saj ti ga ob izhodu iz države prekontrolirajo. Prava procedura.
Cesta, po kateri smo se potem peljali proti Krapcu, je bila podobna našim lokalnim povezavam mad kraji – zakrpana povsod, pa kljub temu še vedno z veliko luknjami. Pokrajina ob njej je bila zopet ena sama ravnina, na kateri so se razprostirala ogromna polja koruze, pšenice in sonènic. Dacije so zamenjali trabanti in moskvièi. Konjske vprege so zamenjale oslovske, vozovi pa so bili v veliki veèini še z lesenimi kolesi, okovanimi z železom. Skratka, tako na prvi vtis še veèja revšèina kot v Romuniji. Res pa smo kasneje ugotovili, da so Bolgari veliko prijaznejši in gostoljubnejši od njihovih sosedov Romunov.
Kmalu smo z glavne ceste zavili proti Krapcu, majhni in revni vasici. Hiše ob cesti so bile skromne, vendar lepo urejene, kar pa bi težko rekli za okolico. Oèitno tu ljudje dajo veè na notranjost kot na okolico. Mimo na pol porušenih ribiških koè smo prispeli do hotela Janica, ki je bil prava oaza v tej revšèini. Moderen hotel z lastnim bazenom, lepo urejeno okolico, ki ji da še poseben peèat, lièno urejen park pred njim.
Motorja smo parkirali znotraj ograje, pred vratarjevo hišico, tako da sta bila ves èas na varnem. Sobe v hotelu so potrjevale njegovo urejenost. Bile so izredno prostorne, z udobnimi posteljami, lièno opremljene in z razkošnim balkonom, ki je ponujal pogled na morje, ki ga ni zastiralo nobeno drevo ali kaka druga ovira.
Prav vsi zaposleni so bili izredno prijazni. Sobarice so nam takoj ponudile, da nam brezplaèno operejo prav vse perilo, natakarji so nas ves èas stregli, kot reèemo spredaj in zadaj, tudi lastnik hotela nas je takoj po prihodu prišel pozdravit in poklepetat z nami, pri veèerji pa nas je pogostil z ribjo solato.
Z jezikom nismo imeli pretiranih težav, saj smo s pomoèjo srbo-hrvašèine nekako našli skupen jezik z domaèini. Težave smo imeli samo s tem, da Bolgari pri tem, ko reèejo da, odkimajo in prikimajo, ko kaj zanikajo. Naše prilagajanje tem navadam ponavadi izzvalo veliko smeha in dobre volje. Zaradi vsega tega smo imeli ves èas bivanja v hotelu vtis domaènosti. Vsi zaposleni so se namreè trudili storiti za nas, seveda tudi za vse druge goste, vse, kar smo si zaželeli.
Cene pa so bile poglavje zase. Soba za dva je stala namreè le 28 EUR, obilna veèerja za štiri, z vso pijaèo, pa nikdar ni presegla 25 EUR.. Èe pa si privošèiš izlet v eno od malo bolj zakotnih gostilnic, se cena zmanjša še za polovico. V trgovini stane zaboj piva (25 steklenic) 8 EUR, ko pa vrneš embalažo, dobiš nazaj še 3 EUR.
Veèino dni v Krapcu smo preživeli ob bazenu ali pa ob morju in užitkarili. Krapec smo preèesali podolgem in poèez, kar sprièo njegove velikosti ni bilo težko, in prav povsod smo naleteli na prijazne domaèine.
Dopust vzeli kar preveè dobesedno in zaradi tega bolj malo raziskovali okolico, za kar mi je danes nekoliko žal, tolažim pa se s tem, da bomo morda šli še obiskat te prijazne kraje in ljudi.
Za vso gostoljubnost smo se natakarjem, kuharjem, èistilkam in ostalim domaèinom oddolžili z vožnjo na motorju. Peljala sva vsakogar, ki si je to želel. Prav neverjetno je, kakšno veselje sva jim s tem storila. Prav vsi so bili veseli in zadovoljni kot otroci. Prijeten obèutek sva imela, ker sva vedela, da sva jim nudila nekaj, kar ne doživijo vsak dan.
Obiskali smo tudi Albeno, ki je nekaj povsem drugega kot Krapec. To je moderno turistièno naselje, v katerem se kar tare turistov, v glavnem tujcev. Pešèene plaže so urejene v ameriškem stilu, v mestu pa je nešteto trgovinic in lokalov. Prava turistièna industrija. Èe bi nas nekdo pripeljal v Albeno z zavezanimi oèmi, mu ne bi verjeli, da smo še v Bolgariji. Ampak vsi smo se strinjali, da to ni mesto, kamor bi prišli na dopust. Vsaj za nas je bilo tu preveè buèno in ni bilo tiste domaènosti, ki jo je nudil Krapec. Ampak okusi so razlièni.
Na žalost je dan slovesa od naših gostiteljev prišel kar prehitro. Moèan stisk rok ob slovesu pa nam je govoril, da smo pri njih vedno dobrodošli.
Mimo Albene smo prispeli do Varne, enega veèjih bolgarskih mest, ki pa smo se ji izognili po obvoznici, saj mesto kot tako bojda ne ponuja niè posebnega razen gostega prometa.
Kmalu smo zavili na avtocesto, ki pa je v resnièno slabem stanju. Polovica prehitevalnega pasu je prerasla s travo in grmovjem, tako da vožnja po njem ni mogoèa, niti z motorjem. Njegovo vlogo je prevzel vozni pas, veèina prometa pa teèe kar po odstavnem pasu, na katerem pa je tudi vse polno konjskih in oslovskih vpreg, kolesarjev pa tudi pešcev. Tudi površina ceste je strahotna. Ponekod asfaltna, drugod betonska, povsod pa luknjasta.
Kar oddahnili smo si, ko smo zapeljali na magistralo, ki je bila v obèutno boljšem stanju. Predajali smo se užitkom v vožnji, meni pa so po glavi blodili spomini na pretekle dni. Kar naenkrat je na Rajkovem motorju nekaj poèilo, v naslednjem trenutku pa je proti meni že drsel njegov kovèek, na katerem je bil pritrjen še manjši nahrbtnik. S slalomom v stilu Križaja sem se mu nekako izognil. Kaj je botrovalo temu, da so se polomili nosilci zadnjega kovèka, nismo mogli ugotoviti. Verjetno je bila to mešanica slabe ceste in tresljajev, slabih nosilcev in preobremenitve. Po pregledu smo ugotovili, da poškodovanega kovèka ni veè možno pritrditi na motor. V Šabli smo kupili veliko športno torbo in vanjo zložili prtljago. Torbo smo nekako uspeli privezati na motor, kovèek pa na veliko zaèudenje trgovca pustili njemu. Seveda, bil je tako poškodovan, da bo nakup novega zagotovo cenejši kot popravilo.
Pod moènim vtisom leteèega kovèka smo nadaljevali pot mimo Velikega Trnova, enega starejših mest v Bolgariji in kot pravijo pravega bisera. Ker smo že veè dni spremljali novice iz zahodne Evrope, kjer so bile zaradi deževja že poplave, si nismo vzeli èasa za ogled, ampak smo po najkrajši poti hiteli domov.
Vozili smo skozi z gozdovi poraslo pokrajino in se vzpenjali ter spet spušèali preko nižjih prelazov. Pozno popoldan nas je ujela nevihta. Zavetje smo našli v enem od obcestnih postajališè.
V prijetnem ambientu smo si privošèili kosilo in èakali, da dež poneha. Kmalu smo spoznali, da ne gre za ploho, temveè za pravo deževje, zato smo se odloèili, da našo pot nadaljujemo in še pred noèjo poskusimo najti prenoèišèe.
Bilo je že skoraj temno, ko smo prispeli v Botevgrad, kjer smo že od daleè videli visok hotel v centru mesta. Sobe v hotelu so bile, kljub trem zvezdicam, porazne. O èistoèi ne gre izgubljati besed. Posteljnina je brez pranja gostila že veè popotnikov pred nami v kopalnici pa je kljub polurnemu toèenju tekla umazana voda, s katero se zaradi strahu pred zastrupitvijo nismo upali umiti Kaj hoèemo, toda èe je to davek na užitke, ki jih nudi popotovanje na motorju, potem ga sprejmem.
Celo noè sem se zbujal in obupaval nad dežjem, ki je vztrajno škrebljal po oknih. Jutro je bilo oblaèno, obèasno je še malo popršilo, vendar pa je bila vremenska napoved boljša. Po zajtrku, ki smo ga morali poiskati v mestu, smo zapustili Botevgrad in se, spet skozi z gozdovi poraslo pokrajino, odpravili proti Romuniji.
V mestu Vratsa smo naleteli na radar. No ne samo naleteli, tudi uleteli. Prijazen policist nam je razložil, da sva vozila prehitro. Kazen je bila 5 EUR. Pa še te nismo plaèali, ko smo vložili kvizka.
Solidna magistrala se je kar naenkrat spremenila v luknjasto in ozko cesto, ki pa nas je vseeno v obmejno mesto Vidin, kjer smo s trajektom preèkali mogoèno Donavo in prestopili na Romunska tla. Cena trajekta je kar 19 EUR. Glede na to, da v bližini ni druge možnosti prehoda preko Donave, je verjetno cena postavljena po sistemu »vzemi ali pusti«. Kakorkoli že prispeli smo nazaj v Romunijo. Èez dobrih dvajset minut smo vseeno zapustili mejo in zapeljali od Donave v notranjost Romunije. Vozili smo skozi vasi, ki jih še nismo poznali, se pa po podobi niso kaj dosti razlikovale od tistih, skozi katere smo že potovali. Skromne hiške, strnjene druga ob drugi v razpotegnjeno vas ali mestece ob cesti. Med mesti pa ob cesti vse polno zelenja, ki prijetno poživlja sicer pusto ravninsko pokrajino. Ceste so dobre, sploh v primerjavi z bolgarskimi, dokaj široke in pa seveda bolj ali manj neskonèno ravne.
Ponovno smo se približali Donavi, ki na tem delu teèe po meji med Romunijo in Jugoslavijo. Zapeljali smo naprej v sotesko Ðerdap, ki je sicer dolga okoli 100 km, stene pa so ponekod visoke tudi do 500 m. Obèudovali smo prelep kanjon ob mogoèni reki, ki si je našla pot med visokimi hribi, ob njej pa se vije v skale vklesana cesta. Vse skupaj nas je spominjalo na dolino Soèe, le da je Donava obèutno širša, pa seveda tudi bolj umazana, èemur je vsekakor nekaj dodalo še zadnje deževje.
Kar naenkrat se je pred nami pojavila mogoèna hidroelekrarna Ðerdap. Impesivno velik jez, ki se razprostira med mestoma Sip v Jugolaviji in Gura Vaii V Romuniji, je dolg 1278 m. Akumulacijsko jezero za njim pa je dolgo celih 120 km. Tik preden smo zapustili kanjon Ðerdapa, smo na naši levi opazili prijetno mestece Orsova, ki je postavljeno v strmo poboèje hribov, ki se dvigajo nad Donavo. Prijetnost mesteca je bila prisotna tudi ob cesti, saj je bilo tu veliko lepo urejenih parkirišè in poèivališè, kar je sicer v Romuniji bolj izjema kot pravilo. Preko prelaza v zahodnem delu Transilvanskih Alp smo že pozno ponoèi prispeli v mesto Lugoj, kjer smo v centru našli prijeten hotel, opremljen v baroènem stilu.
Na veèerjo smo odšli v bližno picerijo, kjer smo za okusne pice in pet piv odšteli dobrih 5 EUR.
Tu smo prišli do spoznanja, kako so nas goljufali natakarji v severnem delu Romunije, kjer smo za malenkost nižjo ceno dobili le štiri kave in kakšen sok. Ne verjamem, da je razlika v ceni tako oèitna. Bili smo paè lahek plen, ker nismo znali njihovega jezika in ker nikjer ni bilo cenika, da bi preverili cene. Raèuna pa tako ali tako ne dobiš nikjer.
Po zajtrku smo nadaljevali našo pot proti domu, skozi Temišvar(lepo moderno mesto) do mejnega mesta Arad. Takoj po prehodu preko meje smo opazili veliko razliko med dvema državama. Èeprav Madžarska ni najbolj razvita, smo imeli obèutek, da smo prišli nazaj v civilizacijo. Pot smo nadaljevali pot skozi Szeget, od tod pa naprej skozi Bajo, še eno prijazno madžarsko mestece. Naprej nas je pot vodila ob železniški progi, skozi mogoène gozdove. Ponovno smo, preko železniško-cestnega mostu, preèkali Donavo, ki nas je spremljala zadnja dva dni. Potem smo se skozi ljubke vasice in z zelenjem bogato pokrajino prièeli spušèati proti jugu, kjer smo naleteli na še eno lepo mesto – Pecs.
Ker so vremenarji za naslednji dan obetali obine padavine smo sklenili, da poskušamo še isti dan priti domov, èeprav je bilo pred nami še kar veliko neprevoženih kilometrov. Èe uspemo prav, drugaèe bomo pa paè mokri.
Tik pred madžarso-hrvaško mejo, nas je zopet ujela nevihta. Preden smo uspeli priti do zavetja sredi prostranih polj, smo bili že pošteno mokri. V pravi vaški gostilni smo nase zvlekli dežne kombinezone in nadaljevali pot preko meje do Virovitice, kjer smo zavili na podravsko magistralo proti Varaždinu, kamor smo prispeli okoli enajste ure zveèer. Bili smo že kar prijetno utrujeni, kljub temu smo vztrajali v svoji odloèitvi, da nadaljujemo pot proti domu.
Na hrvaško-slovenski meji mi je srce prièelo biti hitreje. Spet smo bili v svoji domovini. Motilo nas ni niti rahlo pršenje dežja, sej je bil to vendar slovenski dež.
Mimo Ormoža, Ptuja, kjer nas je pozdravil velièastno osvetljen ptujski grad,
smo nadaljevali pot do Slovenske Bistrice, kjer smo zavili na avtocesto.
Kot bi mignil, smo bili na Trojanah in takoj zatem v Domžalah.
V tem trenutku je bilo popolnoma jasno, da nam prihod domov lahko prepreèi le višja sila. Nismo veè èutili boleèin in utrujenosti. Po prevoženih 830 km od Lugoja do Bleda smo ob 02.30 uri prišli spet domov.

Naj natrosim še malo suhoparnih podatkov. Na poti do Krapca smo prevozili 1.870 km, s kroženjem po okolici 559, po poti nazaj pa 1.766 km. Dnevno smo, z izjemo zadnjega dne, prevozili 300-600 km. Skupaj smo torej v 16 dneh naredili 4.195 km. 16 dnevni dopust naju je stal okroglih 1.000 EUR, od tega sva domov prinesla za približno 250 EUR oblaèil. Poleg tega pa sva se vrnila s številnimi, po veèini, lepimi vtisi in spomini.
V kolikor bi kdo rad veè podatkov naj mi piše, z veseljem mu povem še kaj veè.

Sm si vzel toliko èasa (zima) in prebral tvoj èlanek.Zelo dobro in podrobno si opisal svojo pot po balkanu.

Po mojem si pa ti K 100 samo slike pogledal, ne pa prebral tako dolg tekst od Metlice.

Kje si pa ti slike vidu med tekstom a..?

Metlca!

V zvezi z va¹im potovanjem v Bolgarijo me zanima, kaj ste vozil za ene motorje in kako ste vso prtlago (kok ste jo pa mel) zbasal gor (ker ste verjetno bili ¹tirje in samo 2 m). A ste imel tudi kak¹ne ¹otorèke sabo?

Zanimiv report si napisal, ¹e posebaj ker bi letos avgusta nekaj podobnega spelal.. dru¾ba dobrodo¹la, èe bi ¹e kdo ¹el na kaj podobnega..

LP,T

Res smo bli 4 na 2, torej dva para ne eni Hondi Pan European in Ducatiju ST4. Oba motorja sta imela po tri kovèke, pa eno malenkost v torbah privezanih na zadnjem kovèku, kar pa ne priporoèam, glede na to kaj smo do¾ivel nazajgrede. ©otorov nismo imel, ker so prenoèi¹èa praviloma tako poceni, da bi bilo brez veze iskat kampe, ki pa so po na¹ih izku¹njah tudi zelo redki.

Èe bo¹ ¹el na to pot pa èe bo¹ rabu ¹e kak¹no info mi pa javi, bom rad pomagal.

Za vzorec pa prilagam eno fotko motorjev.

Verjetno te bom ¹e velik spra¹eval, ker nisem bil ¹e na nobenem tak¹nem dalj¹em 'potepu' in temu primerno pojma nimam o teh stvareh

Drgaè pa ¹e pred vsemi konkretnimi vpra¹anji moram dobit nekoga, ki bi ga zanimalo tak¹no potovanje..ma ¹el bi tud kam drugam, samo, da je avgusta in da se gre z

Ma¹ ¾e kak¹ne plane za letos?

LP,I

PS: hvala za odg.

Joj bogi moj motor.Sem prebral in si slikovito opisal matranje mojega motorja.